Leta 1981 je bila v sistem javne oskrbe s pitno vodo vključena vodarna Brest, ki zajema podzemno vodo Iškega vršaja na različnih globinah. Onesnaženja podzemne vode s pesticidi in drugimi onesnaževali so vodila k spremembi režima črpanja in sicer tako, da so daljša obdobja pretežno delovali plitvi vodnjaka, ob problemih glede količin ali kakovosti v plitvih vodnjakih, pa je bil poudarek na črpanju iz globokih vodnjakov. Leta 2009 je bil izveden enomesečni črpalni poskus na VD Brest 1a z namenom, da se ugotovi dinamika podzemne vode pri različnih kombinacijah delovanja plitvih in globokih vodnjakov. Na osnovi zbranih podatkov so bili narejeni izračuni parametrov vodonosnika, kot so transmisivnost, koeficient elastičnega uskladiščenja, izgube v vodonosniku in spremembe gradientov podzemne vode. Izračuni in spremembe fizikalno-kemijskih parametrov v obdobju črpalnega poskusa zavračajo konceptualni model vodonosnikov Ljubljanskega barja, po katerem sta spodnji in zgornji pleistocenski vodonosnik med seboj ločena z glinasto plastjo in med njima ni hidravlične povezave. Analiza podatkov je pokazala, da vodonosniki na območju Iškega vršaja zelo hitro odreagirajo tako na ekstremne vremenske razmere, kakor tudi na človekove posege. Črpanje iz različnih vodonosnikov vpliva na spremembe gradientov, kar ima za posledico prenos onesnaževal iz zgornjih holocenskih plasti v spodaj ležeče pleistocenske vodonosne plasti. Nižanje koncentracij DAT v VD Brest 9 je posledica spremembe gradienta v smeri vodnjaka VD Brest 1a in kaže na hidrodinamično povezavo med holocenskim, zgornje pleistocenskim in spodnje pleistocenskim vodonosnikom.