Ljubljanski bazen je najgosteje naseljeno, najbolj urbanizirano in gospodarsko najrazvitejše območje Slovenije, istočasno pa je to območje tudi zmerno seizmično aktivno z najmočnejšim zgodovinskim potresom leta 1895 (M 6.1, Imax VIII-IX EMS-98), ki je povzročil obsežno gmotno škodo in žrtve v Ljubljani. Kljub prepoznani potresni ogroženosti tega območja so prelomi, ob kateri bi lahko nastali močni potresi, slabo poznani. V doktorski disertaciji je predstavljena raziskava aktivnih prelomov v Ljubljanskem bazenu, izvedena s tektonsko-geomorfološkim pristopom. Aktivni prelomi so bili identificirani z geomorfološkim kartiranjem v regionalnem merilu na podlagi podatkov daljinskega zaznavanja. Desnozmični Savski prelom in reverzni Vodiški prelom sta bila podrobno raziskana z geomorfološkimi analizami prostorskih topografskih podatkov in terenskim delom. Študija teh dveh prelomov je bila usmerjena v opis geomorfoloških indikatorjev za aktivnost, določitev kinematike, geometrije in segmentacije preloma ter oceno premikov in starosti geomorfoloških indikatorjev. Pridobljeni podatki so omogočili kvantitativno določitev kvartarne aktivnosti Savskega in Vodiškega preloma. Poleg tega je bil z uporabo empiričnih zakonov in na podlagi geometrijskega tipa segmentacije ocenjen seizmogeni potencial obeh prelomov. Rezultati tega dela in obširen pregled dostopnih podatkov so omogočili predlagati strukturni in seizmotektonski model Ljubljanskega bazena, ki pojasnjuje kinematiko aktivnih prelomov in strukturni razvoj bazena ter omogoča nov vpogled v potresno nevarnost tega območja.